Neke noči, ko so vsi dijaki oblikovne (in Roške) šole spali, se je na trgu pred Križankami zbrala majhna skupinica. Kaj točno nas je ob tej nespodobni uri pripeljalo tja, naj iz varnostnih razlogov ostane skrivnost, ključna je namreč zadeva, ki se je zgodila po tem.

Dijaki smo se  vkrcali na avtobus, ki nas je pričakal pred šolo, in se odpravili na tridnevni izlet v Firence.  Sledilo je nekaj ur nedefiniranega položaja sedenja/ležanja (tudi na tleh)/stanja /drugih zadev (katerih, ugotovite sami) na avtobusu, za tem  smo v zgodnjih jutranjih urah (beri: okrog osme) prispeli v Firence. Modni obsedenci, kakršni smo, smo jo najprej mahnili na modni sejem, ki je bil zastavljen nadvse mačistično (moški suknjiči, srajce in hlače kajpada potrebujejo pol Firenc prostora, ženske lahko stlačimo v klet, saj itak nikogar ne zanimajo), po nekaj urah pa smo se odpravili na drugo stran Firenc, bližje središča, kjer smo si med drugim ogledali cerkev iz belega, zelenega in včasih rožnatega marmorja št. 1 (poznano tudi pod imenom Santa Maria Novella), ki ji je sledil še ogled cerkve brez belega, zelenega in včasih rožnatega marmorja, San Lorenzo. Zaležani, odležani, nahojeni, lačni in (nekateri) preslabo oblečeni smo si končno zaslužili tudi odmor, ki smo ga, pošteni  in četrti po vrsti prej omenjenih, izkoristili za kosilo, večerjo oz. popoldanski čaj, ostali pa za druge bedarije. Tako smo se zaležani, odležani, nahojeni, nič več lačni in (nekateri) še vedno preslabo oblečeni odpravili proti hotelu, ujeli večerni pogled na reko z najstarejšega mostu v Firencah in se končno naslikali pred našim bodočim ponudnikom mehke postelje. Pustimo formalnosti, naj omenim le, da so bile sobe vsekakor zadovoljive (za tiste premražene sicer malo manj), najlepši pa je bil trak, s katerim se je zvezalo zavese. No, in zavese same. In posteljnina.

Če je bil prvi dan namenjen modi, je bil drugi dan namenjen umetnosti (pravico do izjave si lasti naš vodič). Ogledali smo si še baziliko in katedralo iz belega, zelenega in včasih rožnatega marmorja št. 2 in 3. (to sta bili Santa Croce in Santa Maria del Fiore),  obiskali smo galerijo Uffizi, v katero, če še ne veste, hodijo ljudje iz daljne Avstralije in Nove Zelandije, kjer smo si ogledali ogromno upodobitev Marije (ne tiste iz As ti tud not padu!?) v različnih časovnih obdobjih, nekateri pa smo si kasneje, med uradnim odmorom za kavo, še podrobneje ogledali stvari, ki so nas bolj zanimale – recimo Botticellijevo Venero – in ugotavljali, če so včasih uporabljali isto znamko tempere kot sedaj in ob kakšnih količinah so dobili popust v Artu.

Posladek dneva je bil kdo pa drug kot Michelangelov David. Velik in mogočen (v večini stvari) se je povzpel nad nami, ko smo se mu bližali po hodniku kipov, ki smo jih prav zaradi Davida povsem zanemarili. Najbolj utrujeni revčki so se odločili odpočiti se na klopci z zavidljivim pogledom na Davidovo za… zatilje, malo manj utrujeni revčki pa s(m)o šli na krajši ogled po galeriji.

Da ne prikličem varuhinje človekovih pravic, moram seveda tudi omeniti, da smo imeli odmor (in to več njih), le časa za obhode po stojnicah je (spet) zmanjkalo – tako je pač, če se umetniška duša znajde v Firencah, obkrožena z galerijami, cerkvami in trgi s kopijami kipov. Stojnice … kaj je že to?

Tako smo se, ponovno dobro nahojeni, vrnili v našo varno zatočišče, si privoščili večerjo in med njo opazovali Angleže (upam, da niso bili Nemci) ter nato zgledno šli spat ob devetih (in nikakor ne morete dokazati nasprotnega).
Ob začetku zadnjega dne smo najprej navalili na avtobus, ga okupirali s kovčki, odejami in blazinami (saj res, kako so se pa te znašle tukaj?) in se nato sveži in spočiti odpravili po zdaj že znani poti do središča. Vrnili smo se k modi in si ogledali zbirko čevljev Salvatoreja Ferragame, ki je obuval mnoge hollywoodske zvezde, ogledali smo si še Donatellovega Davida, šli (no, šli so) na kupolo (vsaj tako visoko, kot stopnice dopuščajo) bazilike Santa Maria del Fiore, po stojnicah (tokrat čisto zares!), posladek tega dneva pa je bil ogled palače Pitti s čudovitim vrtom (zaprtim za obiskovalce, šalabajzerji!) in da-dol-padeš-lepimi sobanami. »Šprintali« smo na ogled zbirke kostumov, preden se je zaprla, si ogledali nekaj znanih in malo manj znanih del klasične in moderne umetnosti (ki se ni izkazala za tako zelo moderno, kar je nas, pristaše starinskega, nadvse razveselilo), in se po dolgem, utrudljivem dnevu odpravili na malo manj dolgo pot proti avtobusu. Pa to še ni bil konec! Češnja na vrhu vse te smetane, ki smo jo do tedaj zaužili, je bil nočni pogled na Firence s ploščadi, ki gosti slab ponaredek Michelangelovega Davida in prodajalca zanimivih slik, razstavljenih na pločniku. Še  razdelitev brezplačne pijače (vode, da ne bo prišlo do kakšnih napačnih predstav) in že smo jo mahnili domov. Ker se je izkazalo, da ni nič hujšega kot avtobus lačnih dijakov, smo se ustavili v restavraciji, razpenjajoči se nad avtocesto (nudila nam je čudovit razgled na vozeče se tovornjake), in nadaljevali pot.

Voznik tokrat ni ubral čudne poti po odročnih cestah (ali jarkih – travme iz Milana) in domov smo se vrnili točno tri dni za tem, ko smo začeli potovanje.

Torej, bile so Firence in bili so lepi časi. Kdo ve, mogoče nas pa pot še kdaj zanese nazaj tja, med ozke ulice in stavbe v duhu minulih časov, ko so moški še nosili pajkice in takrat ostanemo.
In občasno plačamo 8€ za lazanjo, pahljačo ali kepico sladoleda.

Upam, da je bil vsaj dober.

Kim Carli  Kašpirc , 3.c