 |
Grobnice, špageti in druge znamenitosti ItalijeZa vse razrede na naši šoli je eden od težko pričakovanih dogodkov večdnevna strokovna ekskurzija. Tako kot večina razredov smo se tudi mi želeli odpraviti na strokovno ekskurzijo v drugem letniku, a se nam zaradi tehničnih težav ni izšlo po pričakovanjih. V tretjem letniku pa smo končno dočakali ta trenutek. »Bolje pozno kot nikoli!« Zbor pred avtobusom je bil že ob štirih zjutraj, zato smo nekateri prišli do zaključka, da se sploh ne splača iti spat. Vožnja se je začela z navodili našega vodiča Elvisa. Verjetno so bili mišljeni kot dodatek k navodilom prof. Starca in obeh razredničark. Razpoloženje v avtobusu je bilo vsekakor veselo. A kmalu se je vse spremenilo. Spanje! Za dve uri je zavladala tišina. Po dolgi in vsaj za nekatere uničujoči vožnji so se začeli ogledi. V štirih dneh smo marsikaj videli. Zato se je treba verjetno zahvaliti profesorju Starcu, ki ima neverjetno hiter tempo hoje, in če nismo želeli za vedno ostati izgubljeni v kakšni od italijanskih uličic, smo ga bili prisiljeni dohitevati. Svoje oglede smo začeli v manieristični vili Farnese, ki smo si jo zapomnili predvsem po bogato poslikani notranjosti. Prof. Skubin je pripomnila, da poslikave sicer niso nič posebnega, ko enkrat vidiš dela velikih mojstrov ... Bo že držalo, a mi smo se tako naveličali vožnje, da smo bili veseli vsakega postanka, zato nismo bili tako kritični do poslikav. Sledil je sprehod po etruščanskih grobnicah in nekdo je pripomnil, da nam v bistvu ni treba iti v hotel, saj je grobnic dovolj za vse ... Tisti, ki smo bolj »gurmanske sorte«, smo poskusili surove olive, saj je v oklici grobnic veliko oljk. Okus surovih oliv nas ni ravno navdušil, zato smo se odločili počakati na večerjo. Naš naslednji cilj je bil Cerveteri ali Mesto mrtvih. Stemnilo se je, zato smo se v temi sprehajali med grobnicami. Prof. Starc nam je velikodušno dovolil vstopiti in pripomnil, da si lahko izberemo tudi svojo sobo. Vzdušje je bilo vsekakor pravo in vsi smo se strinjali, da si je grobnice bolj zanimivo ogledovati ponoči kot podnevi. Naslednji dan smo si ogledali arheološki muzej in grška svetišča v Paestumu. Proti večeru pa smo se odpravili na sprehod po Pompejih. Da bi nas že na začetku vznemiril, kot se je izrazil prof. Starc, nas je najprej popeljal na ogled pompejanske javne hiše. Na koncu smo si ogledali še zoglenela trupla ljudi in psov. Zanimivo mesto je tudi Herculaneum. Je manjše od Pompejev, a ravno tako zanimivo. Za tem smo si ogledali Arheološki muzej v Neaplju, kjer smo si ogledali predvsem antične kipe in mozaike. Sledila je ena od najtežje pričakovanih točk programa, vzpon na Vezuv. Največ časa smo seveda preživeli ob ogromnem kraterju in stojnicah s spominki. Večino je najbolj navdušil prav Vezuv. Krater, iz katerega se je kadilo, je deloval magično, lepi razgledi z Vezuva pa so vse skupaj še dopolnjevali. Zadnji dan smo obiskali lovski grad cesarja Friderika II. Castel del Monte, krono pokrajine Apulija, kjer je največje zanimanje zbudila energetska točka na sredini dvorišča. Nato smo si ogledali še romansko stolnico v Traniju, pristanišče križarjev. Nekaj besed je treba spregovoriti še o hotelih in italijanskih večerjah. Vsak večer smo večerjali – uganite kaj? Ja, »makarone«. Saj so bili dobri, ampak vsak dan jesti »makarone« ... No, Italijani to sicer počnejo, mi pa očitno še nismo bili pripravljeni v tolikšni meri sprejeti njihovih navad. Oba hotela sta bila »solidna« in na nastanitev smo vedno težko čakali. Za ene je to pomenilo predvsem večerjo, za druge tuš in posteljo, za tretje zabavo. Za večino pa vse troje. Seveda so nas občasno obiskovali profesorji, a vsi smo bili čisto prijateljsko razpoloženi. Zajtrki niso bili nič posebnega, razen »mogoče« za ljubitelje kave, saj smo jo lahko pili v neomejenih količinah. Zanimiv je bil dogodek med vožnjo, ko smo v avtobusu zavohali cigaretni dim. Ustavili smo avtobus, profesorice so živčno odšle v zadnji konec avtobusa, kjer so sedeli naši fantje. Nato je nekdo ugotovil, da ta smrad prihaja od zunaj. Prof. Nagode je olajšano rekla: »Saj smo vedeli, da naši dijaki že ne bi naredili česa takega ...« Ekskurzije si ne bi mogla zamisliti brez naših profesorjev. Kot se je izkazalo, imajo zelo nalezljiv smeh, in ko smo ga zaslišali, smo se večinoma tudi mi začeli smejati, čeprav nismo vedeli, zakaj. Prepričana sem, da bo večini ekskurzija ostala v spominu predvsem zaradi komentarjev prof. Starca, ki je na nas in nedvomno tudi na tri profesorice, ki so nas spremljale (Cvelbar, Nagode in Skubin), s svojim specifičnim smislom za humor naredil velik vtis. Za konec ekskurzije nam je prijazno rekel, da je naša kondicija »na psu« in se bo o tem resno pomenil z našim profesorjem športne vzgoje. Skratka, od ekskurzije nam je ostalo veliko lepih spominov, fotografij in spominkov, ki smo jih kupovali na turističnih točkah. Zdaj pa živimo v upanju na nove »potovalne podvige« ... Yuliya Polishchuk
|
||||