Razprodaje, rumena vetrnica, Leonardo DiCaprio in stopnice
(strokovna ekskurzija v London)
Kaj imajo skupnega razprodaje, rumena vetrnica, Leonardo in stopnice? Ali sestavljajo te ključne besede kakšno skrivnostno zgodbo? Res jo sestavljajo, vendar vsekakor ni skrivnostna. Vse to in še več smo doživeli na ekskurziji v …
London je glavno mesto Velike Britanije in je po raziskavah Eurostata največje evropsko mesto s 7,2 milijona prebivalcev. Je eno najbolj rasno mešanih mest. V njem živi več kot 200 etničnih skupnosti, ki govorijo več kot 300 različnih jezikov. Londončani so ponosni na svojo kulturo. V mestu deluje več kot 200 muzejev, 500 kinodvoran in pet simfoničnih orkestrov. 39 odstotkov mestne površine prekrivajo parki in zelenice, kar je več kot v katerem koli drugem primerljivem mestu.
V Londonu sem bila tokrat že šestič in še vedno sem skoraj na vsakem koraku odkrila kaj novega in zanimivega. Pestre in raznolike londonske ulice, muzeji in galerije mi vedno znova pričarajo nasmeh na usta in me obogatijo z zanimivimi izkušnjami.
Na letališču smo se zbrali že ob pol šestih zjutraj in zaspano prenašali svojo prtljago po terminalu. Iz minute v minuto smo postajali živahnejši in kmalu nas zgodnja ura ni več motila. Kmalu smo ugotovili, da nas čaka zanimiv dan, ki se je za nekatere začel že s prihodom Mileta Kitića na letališče. Ja, na našem malem letališču lahko srečamo marsikoga! Dobro voljo je za trenutek prekinilo pregledovanje na carini. Sleči smo morali jakne in pasove, nekateri pa so morali celo sezuti čevlje. Neprizanesljivi pa so cariniki tudi do tekočin. Niti kreme za roke ne smeš vzeti na letalo! Meni so iz nahrbtnika vzeli vodo, sošolka pa je brez težav čez mejo »prešvercala« pol litra čokoladnega mleka. Morda pa naši cariniki le niso tako natančni, kajne? Po obveznem carinskem pregledu smo se počasi vkrcali na letalo in poleteli proti Londonu. Vožnja je hitro minila in že smo stali na letališču Gatwick in »vrteli« svoje ure. V Angliji je namreč enourni časovni zamik. Pobrali smo svojo prtljago in se vkrcali na avtobus, ki nas je popeljal do hotela. Prva zanimiva angleška izkušnja je bilo že samo vstopanje na avtobus. »Kje so vrata?« smo se spraševali. »Na drugi strani!« nam je z nasmehom na ustih odgovarjal voznik, ki je imel vzdevek »Silver fox« (oz. Srebrna lisica). Ja, kot vsi vemo, vozijo v Angliji po levi strani cestišča in temu primerno so prirejena tudi vozila. Prometna ureditev nam je tudi pozneje povzročala preglavice: »Iz katere smeri bo pripeljal avto? A sem prav pogledala? Kje je pa voznik v tem avtu?« Anglija je drugačna. Toda ta drugačnost se nam je zdela zanimiva, skrivnostna.
Kmalu smo prišli do hotela in se namestili po sobah. Prostori so bili obarvani s toplimi odtenki barv in počutili smo se prijetno domače. Vsaka soba je bila drugačna, ena pa je sploh izstopala. Tri sošolke so dobile sobo, v kateri je bila tuš kabina kar na sredini, med posteljami. Dolgo smo se spraševali, kaj je arhitekt razmišljal, ko je risal to sobo, vendar to še vedno ostaja neznanka.
Po namestitvi v hotelu smo se ponovno vkrcali na avtobus in se odpeljali na krožni ogled Londona. Prijetno smo bili presenečeni nad vremenom, saj je sijalo sonce. Prvo postojanko smo naredili pred Buckinghamsko palačo, v kateri živi kraljeva družina. Ogledali smo si njeno okolico in vse pridno poslikali. Zanimivi so se nam zdeli kraljevi stražarji, ki jih vsi poznamo po rdeči uniformi in visoki črni kučmi. Toda tokrat so bili drugačni! Imeli so modre uniforme. Zakaj? Zaradi zime. Rdeče uniforme nosijo samo poleti. Tako sem izvedela še en zanimiv podatek od naše čudovite vodičke Ljube, ki je za nekaj časa postala naša »londonska mama« in nas po tem ogromnem mestu vodila z rumeno vetrnico. Zanimiva metoda, ki je odlično delovala. Vetrnica pa je na žalost zdržala samo prvi dan. Še istega večera si jo je zaželel nek otrok in tako je Ljuba ostala brez nje. Izgubo je kmalu nadomestila z velikim svetlečim papirjem.
Krožni ogled Londona se je zaključil in avtobus smo morali zapustiti. Na vrsti je bil ogled katedrale sv. Pavla, pomembnega angleškega arhitekta Christopherja Wrena. Čudovita in visoka anglikanska cerkev se je vsem vtisnila v spomin. Kaj je glavni razlog za to? Predvsem njena višina, ki smo jo začutili pozneje. Po stopnicah smo se odpravili na njeno razgledno točko. Najprej smo se lotili krožnih, nizkih in širokih stopnic. Bilo jih je kar 257! Ko se nam je od vrtenja v krogih in dviganju nog že skoraj »odvrtelo«, smo prišli do prve razgledne točke, s katere smo si lahko ogledali notranjost katedrale. Čakalo nas je še nekaj stopnic. Tokrat so bile višje in precej ožje. Hodnik, skozi katerega smo se vzpenjali, je zelo majhen, tako da smo lahko hodili le v gosjem redu. Vsekakor neprimerno za klavstrofobične ljudi! Ko je bila za nami 119. stopnica, nas je na vrhu pričakal prekrasen razgled na mesto. Še dodatnih 152 stopnic pa je vodilo do najvišje razgledne točke, s katere si res lahko videl celoten London. Pot navzdol pa se mi je zdela še težja kot navzgor, in sicer zaradi strmine. Ko nekaj časa hodiš v krogih po strmih, kamnitih stopnicah, se ti zdi, da se sestopanje nikoli ne bo končalo; kot da bi hodil po puščavi.
Ker je naš »Silver fox« že odpeljal, smo prvič uporabili javni prevoz. Vkrcali smo se na rdeči dvonadstropni avtobus, ki je ikona Londona. Angleži mu pravijo »doubledecker«. Po zanimivi vožnji v zgornjem nadstropju smo izstopili na ulici Covent Garden, ki je znana po uličnih zabavah. Na vsakem vogalu si lahko obiskovalec ogleda kakšno ulično predstavo, prisluhne kakemu glasbeniku ali pa le opazuje zanimive ljudi, ki se zbirajo. Veliko je trgovinic, lokalov, zelo znana pa je tudi tržnica, na kateri je možno dobiti marsikaj. Tu smo si privoščili daljši odmor za kosilo, nekaj časa pa je ostalo tudi za oglede po želji. Kmalu sem imela možnost ponovno spoznati, kako majhen je svet, saj sem v neki trgovinici srečala dve prijateljici iz Slovenije. Vse smo bile prijetno presenečene in preživele nekaj trenutkov skupaj, nato pa se je naša skupina odpravila naprej. Tokrat smo se odločili za podzemno železnico. Odpravili smo se proti Tate Modern, galeriji, kjer so razstavljena dela moderne in sodobne umetnosti. Ogledali smo si dela Dalíja, Kleeja, Warhola, Kandinskyega in še mnogih drugih znanih in tudi manj znanih umetnikov. Nad galerijo sem bila navdušena in jo bom še obiskala. Ko smo se »prepojili« z umetnostjo, smo se polni vtisov ponovno odpravili na podzemno železnico in se odpeljali proti hotelu.
»Driiiin, driiiin, driiin!« Že ob sedmih zjutraj nas je zbudil telefonski zvonec. Naročeno bujenje nas je vse dvignilo iz udobne postelje in neprespani smo se odmajali do sobe, kjer smo pojedli zajtrk. Pravi čaj z mlekom, toast in kosmiči so nas ponovno spomnili, da smo v Londonu. Ob osmih smo že zapustili hotel in odhiteli proti podzemni. Ker smo vlak zamudili, smo se odpravili nazaj na površje in poiskali najbližjo avtobusno postajo. Spet smo se peljali z »doubledeckerjem«. Nato smo si ogledali čudovit grad Tower of London, ki stoji ob reki Temzi. Predstavlja bogato zgodovinsko izročilo kraljeve družine. Del stalne razstave so tudi znameniti kronski dragulji, ki so se lesketali v naših radovednih očeh. Navdušeni smo bili nad največjim draguljem na svetu in nad razkošnim zlatim kraljevim priborom. Imeli smo tudi nekaj prostega časa in tako smo lahko sami raziskovali skrivnosti tega veličastnega gradu. In že smo krenili naprej! Najprej smo prečkali Temzo po slavnem Tower Bridgu, mostu, speljanem med dvema stolpoma, ki se odpre oz. dvigne, da lahko ladje nadaljujejo pot po reki. Veliko zanimivega smo izvedeli o tem mostu, npr. to, da se le ob njegovem odprtju, ko ga je krstila kraljica Viktorija, ni odprl. Druga prigoda pa se je končala skoraj tragično. Voznik »doubledeckerja« je enkrat spregledal, da se most odpira, in je s polno hitrostjo peljal čezenj. A je imel srečo in je most preskočil. Ta dogodek je navdihnil mnoge umetnike, saj je doživel številne likovne in glasbene upodobitve. Tako je nastala znana pesem London Bridge is falling down. Motive »letečega avtobusa« smo odkrivali povsod po mestu – na karticah, značkah in na raznih drugih spominkih ter plakatih. Na kaj vse so Angleži ponosni! Na Temzi sem opazila veliko bark in jaht, kar se mi je zdelo nenavadno. Zlasti jahte so se mi zdele tujek na reki. Ampak kaj moremo, nekateri Angleži očitno uživajo v vožnji po reki gor in dol. Pozneje nas je vodička Ljuba odpeljala v tradicionalen angleški pub, kjer smo si lahko ogledali tradicionalno jed »Yorkshire pudding«, ki pa prej spominja na kakšen »šmorn«. Servirajo ga ob klobasah ali pečenkah. Slovenci ga nismo vajeni. Moram priznati, da sem nad angleško hrano zelo razočarana. Tipična angleška jed je »fish and chips«, kar bi lahko prevedli riba in krompirček. Ta hrana je seveda cvrta in precej nezdrava. Živela sem že pri treh angleških družinah in vedno sem bila nad njihovo »kulinariko« razočarana. Povsod so mi postregli hrano, ki je bila že kupljena na pol pripravljena, in povsod so dodali za prilogo fižol. Nenavadne so tudi njihove kombinacije. Tako sem enkrat kupila sendvič, ki je bil namazan z marmelado, na njej pa sta bila salama in sir. Takšne hrane Slovenci nismo vajeni in smo nad njo pogosto razočarani. Ampak to je treba vzeti v zakup. Po obisku puba smo se odpravili proti kraju Greenwich, kjer se nahaja slavni kraljevi observatorij in skozi katerega poteka ničelni poldnevnik, ki je osnova za izračunavanje geografske dolžine na zemeljski obli. Ta je pred observatorijem posebej označen, tako da lahko hkrati stojiš na eni in drugi strani. Zanimiva izkušnja! Na vrhu osmerokotnega observatorija je časovna krogla, ki se vsak dan ob 13. uri spusti; nekoč je služila za uravnavanje pomorskih kronometrov na ladjah, ki so plule po Temzi. V samem observatoriju je muzej, ki hrani mnogo astronomskih in navigacijskih naprav. Poleg te »časovne postaje« smo si ogledali tudi univerzo v Greenwichu. Že sama jedilnica nam je »vzela sapo«, presenetila pa sta nas tudi kapelica in čudovit vrt. Po ogledu smo ponovno imeli nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za kosilo, samostojne oglede in nakupovanje. Že od samega prihoda v London so nas na vsakem koraku vabili napisi: »Sale! 75 % off!«, kar pomeni: »Razprodaje! 75-odstotno znižanje!« Komaj smo se jim upirali! Ker nismo našli nobene primerne restavracije (beri: poceni), nas je nekaj zavilo v McDonalds. Po predahu smo se odpravili v slavno četrt Soho in China town. Četrt je bila čudovito okrašena, saj se je bližalo kitajsko novo leto in na tisoče lampijončkov je ustvarjalo zanimivo svetlobo ter prijetno praznično vzdušje. Pravi raj za ljubitelje kitajske umetnosti in hrane! Ogledali smo si tudi predel, ki je znan po erotičnih trgovinah in klubih. Spomnil me je na amsterdamski »Red light district«. Prava paša za oči! Med sprehajanjem po uličicah smo naenkrat naleteli na veliko množico ljudi. Cesta je bila zaprta in zazdelo se nam je, da vsi na nekaj čakajo. In res sta se pripeljala dva srebrna mercedesa z zatemnjenimi stekli, se spektakularno ustavila in izstopila sta Leonardo DiCaprio in Kate Winslet! Množica je začela glasno kričati in fotografske bliskavice so se neumorno prižigale. Nam pa ni bilo nič jasno! Pozneje smo ugotovili, da smo nevede prisostvovali premieri novega filma Krožna cesta, v katerem imata osrednjo vlogo omenjena igralca. Vsi presenečeni smo se po dogodku odpravili v nakupovalni center Trocadero, ki poleg trgovin nudi veliko zabave – bowling, igre na srečo in zanimive bare. Odličen kraj za zapravljanje denarja! Čez čas smo se utrujeni vrnili v hotel, kjer smo si nekateri privoščili »movie night«. Ogledali smo si grozljivko, ki je »napovedala« zanimive sanje.
Tretji dan nas je spet prebudilo glasno zvonjenje. Napol »polomljeni« smo se »odvlekli« na zajtrk; še vedno smo čutili bolečino v kosteh zaradi vseh prehojenih kilometrov; razdalje med znamenitostmi so namreč velike. Po obedu smo se s podzemno odpeljali proti Britanski knjižnici. Še nikoli nisem bila v tako veliki knjižnici! Menda je ena največjih na svetu. V njej smo si lahko ogledali rokopise znanih zgodovinskih osebnosti, kot so Leonardo da Vinci, Lenin, Shakespeare, The Beatles … Za vsakogar nekaj. Potem smo se odpravili v British museum (Britanski muzej), kjer smo si ogledali starodavno umetnost Egipčanov, Grkov, Rimljanov in drugih narodov, ki so močno vplivali na razvoj civilizacije. Videli smo veliko znanih primerkov iz zgodovine in se nato odpravili naprej do manj znane privatne galerije Saatchi, oglaševalskega mogotca, ki pa je bila zaprta. Pot nas je nato vodila do muzeja Madame Tussaud, kjer so razstavljene lutke slavnih osebnosti v naravni velikosti. Vsakdo se je lahko fotografiral zraven svojega idola, pa naj bo to Brad Pitt, Hitler ali pa Albert Einstein. Po »dozi slavnih« pa smo končno prišli na svoj račun: odpravili smo se na Oxford street, ki je znan po nakupovanju. Kar dve uri in pol smo si ogledovali izložbe, pomerjali oblačila in obutev ter zapravljali denar. Tako se je končal tretji dan.
Zadnji dan smo že začutili, da bo kmalu vsega konec. Po zajtrku smo se odpravili v Narodno galerijo, kjer smo si ogledali slikarska dela znanih umetnikov, kot so Paollo Uccello, Leonardo da Vinci, Rembrandt, Rubens, Turner, Constable, Van Gogh in mnogi drugi. Skrivaj smo si zaželeli, da bi tudi sami kdaj ustvarili kakšno veličastno sliko. Navdušil nas je tudi slavni zvonik Big Ben, ki nas je opazoval ves čas, ko smo se sprehajali po Londonu. Ime je dobil po Benjaminu Hallu, ki je nadziral dela v stolpu. Čeprav turisti in tudi sami Londončani ime Big Ben uporabljajo za poimenovanje celotnega stolpa, ime pravzaprav označuje le zvonec, drugače pa se stolp imenuje Clock Tower (Urni stolp). Nato smo se odpravili še v Camden Town, za katerega smo vsi navijali, še preden smo prišli v London. Camden Town oz. Camden market je zbirališče različnih subkultur. Na enem mestu lahko najdeš marsikaj zanimivega in nenavadnega. Ker je bil to naš zadnji dan, smo seveda zapravili ves denar, ki nam je še ostal. Funti so »izhlapeli«, kot da jih nikoli ne bi bilo. Polni vrečk smo se zbrali in počasi odpravili proti hotelu. Vodička nas je začudeno opazovala in priznala, da ni še nikoli vodila skupine, ki bi imela toliko vrečk. Ampak kaj moremo, če so bile pa razprodaje! Nasmejanih obrazov smo si med vožnjo na podzemni razkazovali, kaj vse smo kupili. Prihod v hotel pa nas je zresnil. »Čez 15 minut gremo na letališče!« so oznanjali profesorji. Hitro smo se pognali v sobe in pripravili še zadnje malenkosti. Večina nas je ugotovila, da so kovčki postali premajhni za vse, kar smo kupili, vendar se je panika kmalu polegla. Tovariško smo si razdelili vsa stara in nova oblačila in že smo sedeli na avtobusu, ki je bil namenjen na letališče. Po oddaji prtljage nas je ponovno čakala carina, tokrat še strožja kot v Sloveniji. Še ličil ti ne dovolijo imeti v ročni prtljagi! No, pa se je vse srečno izteklo in že smo bili na letalu.
Štiridnevni izlet v London je bil zelo naporen, vendar se je vsem vtisnil v spomin kot zanimiva in prijetna izkušnja. V tako kratkem času smo si ogledali velik del tega mogočnega mesta. Zagotovo se bomo še kdaj vrnili in nadaljevali z raziskovanjem. Londona se ne moreš nikdar naveličati. Mesto nikoli ne spi, njegov razvoj se nikoli ne ustavi in vsak dan si lahko ogledaš marsikaj novega in zanimivega.
Valerija Zabret
|
Domov