sl SL

 

 

(Reportaža iz šole v naravi)

 

Letos je bil za našo generacijo nov začetek, saj smo začeli obiskovati gimnazije in srednje strokovne šole. Da bi se novi dijaki prvih letnikov SŠOF bolje spoznali, smo imeli v drugem tednu septembra organizirano spoznavno šolo v naravi v Osilnici. Pričakovali smo nekaj športnih aktivnosti in veliko risanja ter druženja med prostim časom.

Osilnica oziroma dežela Petra Klepca je po prebivalstvu druga najmanjša občina v Sloveniji in se nahaja na njenem jugozahodnem delu, ob hrvaški meji. Na 36 km2 z nadmorsko višino 293 m živi 370 prebivalcev (1 km2 = 10 ljudi). Občina je bila ustanovljena leta 1994 in obsega 19 naselij, glavno pa je Osilnica (dolina Petra Klepca). Leži v dolini reke Kolpe na Osilniškem polju oziroma v Osilniški dolini. Kljub njeni majhnosti ima osnovno šolo, v kateri je le 5 učencev, zdravstveno postajo, sedem cerkva, majhno trgovino in tudi pošto. Prebivalci se ukvarjajo s kmetijstvom (poljedelstvo, sadjarstvo), živinorejo (govedoreja, ovčjereja) in tudi s turizmom (kolesarjenje, rafting, pohodništvo, kopanje, muzeji, ribolov ...). V preteklosti pa so od tod izvirali krošnjarji, predvsem „urmoharji”, ki so daleč naokoli popravljali ure.

Na meji s Hrvaško stoji kip Petra Klepca, ki je izruval drevo, sredi naselja Osilnica pa je postavljen spomenik žrtvam vojne. Kip predstavlja trpečo mater, na podstavku pa je vklesan verz Karla Destovnika Kajuha: „Lepo je, veš mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti,” iz njegove pesmi Materi padlega partizana. Tudi sam je bil v partizanih in je s pesmimi skušal vlivati soborcem vero v ponovno svobodno življenje. Kip je ustvaril Stane Jarm, kipar, rojen v Osilnici.

V Osilnici je vsaka skupina (po trije razredi) preživela tri dni, naša od ponedeljka do srede. Vsak dan smo imeli različne delavnice. V ponedeljek, ko smo prispeli, smo se najprej porazdelili po sobah, nato pa smo imeli že prve dejavnosti. Trije razredi smo bili razdeljeni na pol v šest skupin. Jaz sem bila v drugi skupini 1. g, to je bila šesta skupina. V izjemno lepem poletnem vremenu smo najprej odšli na bazen. Po plavanju smo se udeležili hoje po vrvi, kjer smo bili razdeljeni še v manjše skupinice. Ena članica skupine je hodila po vrvi, drugi dve pa sta ji pomagali. Ko smo se vse izmenjale, smo odšle na plezanje. Veliko jih je imelo težave priplezati do vrha, a meni je uspelo. Pod plezalno steno nas je varoval eden od mentorjev, s katerim smo bile privezane z vrvjo, ki smo jo imele pripeto na telovnik, na glavi pa smo nosile čelado. Zadnja zamenjava nas je vodila do lokostrelstva, kjer so vse skupine sodelovale tudi v tekmovanju. Vsak je imel po tri puščice, s katerimi je poskusil zadeti tarčo ozirma pridobiti čim več točk. Po krajši sprostitvi smo odšli še na kolesarjenje, kasneje pa nas je čakala večerja in po njej večerno spoznavanje s sošolci in razredničarko.

Naslednje jutro smo imeli še pred zajtrkom jutranjo telovadbo, nekateri celo tek, po zajtrku pa daljši pohod. Do glavnega postanka smo hodili dobro uro po urejeni poti skozi več vasi. Na mestu postanka smo risali na temo „nekaj starega v stiku z novim”. Veliko nas je imelo težave z nalogo in marsikdo je ni dokončal. Po enourni hoji nazaj smo že kar pošteno lačni odšli na kosilo. Popoldne smo imeli še tri delavnice, in sicer vožnjo s kanuji, team building in preživetje v naravi. Dan smo zaključili enako kot v ponedeljek, s spoznavnim večerom po večerji. Tudi sreda je bila že zjutraj naporna, dopoldne pa smo odšli na paintball, kjer smo se razdelili v dve skupini mešanih razredov in začeli z igro. Po kosilu smo se odpravili proti domu v Ljubljano.

Z mislimi pa smo še vedno ostali v Osilnici in pri njenem junaku Petru Klepcu. Sprva majhen in šibak fantič, ki so ga ostali pastirji pretepali in se iz njega norčevali, si je srčno želel postati močan, da bi se jim ubranil. V nadaljevanju pa ima zgodba več različic. V nekaterih Peter živi pri mami in pase kozo, nato pa mora služiti k sosedu, medtem ko v drugih opisuje, kako pase čredo ovac, ki jo imata babica in dedek. Tudi moč naj bi pridobil na različne načine, saj mu jih ponekod podari gozdna vila, ko mu da piti vodo iz izvira, spet drugič jo izprosi od boga, ki pošlje angela, da mu s poljubom navdihne silno moč. Tudi zaključki zgodbe se razlikujejo, večinoma pa svojo moč uporabi za pomoč ljudem in obrambo pred Turki.

Polni vtisov smo odhajali iz dežele Petra Klepca, vsak pri sebi pa smo verjetno vsi ugotavljali, kako smo pričakovali več risanja in ustvarjanja ter brezskrbnega druženja v prostem času, da bi se med seboj bolje spoznali. A kljub napornim in utrudljivim športnim dejavnostim smo ves ta čas preživeli lepo in zanimivo, pa še domov smo se vsi vrnili z močnejšimi mišicami, čeprav naslednji dan še z malo bolečine v njih. Zagotovo pa smo se počutili močnejši tudi od Petra Klepca.

Sara Sihur,1. g

Mentorica: Betka Pohlin, prof.

Na tej spletni strani uporabljamo lastne analitične piškotke za zbiranje statističnih podatkov z namenom optimizacije uporabniške izkušnje na spletnem mestu. Vse zbrane podatke popolno anonimiziramo. Če obiščete naše spletno mesto in so nastavitve vašega spletnega brskalnika takšne, da dovoljujejo sprejemanje piškotkov, to razumemo kot vašo privolitev, da smemo uporabljati lastne analitične piškotke za zbiranje anonimiziranih podatkov.

V primeru, da želite izvedeti več o piškotkih na naši strani in kako jih lahko izbrišete, kliknite tukaj.

  Sprejmem piškotke na tej spletni strani.
Info