Torek, Oktober 17, 2017

 

(Reportaža iz šole v naravi)

Neskončno listavcev, apatično vreme, nič črtic telefonskega signala, znoj in družabne igre za grozne ljudi. Vse to je pokrajina Petra Klepca, v kateri smo dijaki prvih letnikov SŠOF skupaj tekli, hodili, plavali, se zabavali, dobili prvo oceno iz oblikovanja in se spoznavali.

Z avtobusom smo se odpeljali proti pokrajini, ki je večini  Ljubljančanom verjetno popolnoma tuja. A meni, Škofjeločanu, je razgled na bližnje gozdnate hribe in reke, v katerih se kopam med poletnimi počitnice, domač. Odmikali smo se od sivih ulic Ljubljane in ko smo gledali skozi okno, je razgled postopoma postajal vedno bolj zelen. Dijaki prvih letnikov in naši razredniki smo bili na poti, da se v sproščenem okolju zares spoznamo.

Osilnica je kraj urarske obrti, v katerem je bilo pred leti osemdeset urarjev. Odmaknjena je na jug Slovenije, nič več kot petsto metrov od meje s Hrvaško, po kateri teče najtoplejša slovenska reka Kolpa, vanjo pa se izliva Čebranka. Reka je poimenovana po rojstnem kraju ljudskega heroja Petra Klepca. Ko se spustiš v dolino Kolpe, je prvo, kar sem opazil, da nimaš več dostopa do interneta. Nato opaziš zeleno hribovje in drevesa, kolikor jih je mogoče videti, ter travnike, ki so tako zeleni, da spadajo na nogometno igrišče. S praga hotela Kovač, v katerem smo spali, so se videli jeleni, ki so prihajali iz gozda.

Ko smo prispeli na cilj, nam je oskrbnica hotela povedala različico ljudske zgodbe o Petru Klepcu. Tako je bil šibak, da so se drugi pastirji iz njega norčevali. Nekega dne  je videl deklico, ki je spala pod močnim soncem, zato ji je ustvaril senco tako, da je palice drevesa zapičil v tla. Ta deklica je vstala in videla Petrovo dobro delo, zato mu je podarila tri magične tekočine, ki jih je spil in postal močan. Peter je s to močjo pomagal svoji materi. A ko so prišli Turki, so rušili vasi in pobijali ljudi, zato so se Osilničani skrili v cerkev. Turki so napadli ljudi v cerkvi. Prišel je Peter, izruval smreko in premlatil Turke, da se je sultan vdal. Ko je o tem slišal kralj, je Petra nagradil tako, da mu ni bilo treba več plačevati davkov. Podobno kot Martin Krpan, nadčloveško močan je s kosom drevesa je premagal Turka, zato mu ni bilo treba več treba plačevati davkov, le da Peter Klepec ni prevažal „angleške soli“.

Po kosilu smo odšli v sobe, kjer smo izvedeli, da bomo trije fantje spali na treh posteljah. Te so bile tako blizu skupaj, da bi lahko na prvi pogled rekel, da so ena. A imeli smo vsaj televizijo, ki je lovila osnovne programe, nekaj hrvaških in dvesto različnih radijskih postaj. Preoblekli smo se in šli na pohod. Počasi smo se vzpenjali nad vas in odprl se nam je razgled na dolino in hiše, ki vse stojijo ob cesti, na hribe, poraščene z bogatimi gozdovi, nekateri imajo tudi visoka skalnata pobočja, na ograjo, ki meji Slovenijo in za katero drvi rjava Kolpa. Zares dobiš občutek, kako so prebivalci te doline „obzidani“ s hribovjem. Vrnili smo se v dolino, se preoblekli in odšli na bazen. Opravili smo preizkus plavanja in odplavali nekaj dolžin.

Bližal se je večer in na urniku je bilo druženje z razrednikom, ko naj bi se razred spoznal. A ker smo se razdelili v notranji in premikajoči zunanji krog, si je samo polovica razreda izmenjala imena. Ko  smo imeli nekaj prostega časa, smo dijaki iz vseh razredov na veliki okrogli mizi igrali družabno igro Cards against humanity. Njen slogan je „a party game for horrible people“. Ni manjkalo smeha, neprimernih kart, komentarjev, da smo grozni ljudje zaradi kart, ki smo jih izbrali, in spoznanja, kako smo temačni. Zabava se je žal končala, ker je eden od nas pogledal na telefon in videl, da je ura že petnajst čez deset in moramo v sobe.

Drugi dan smo se fantje in nekaj deklet že zgodaj zjutraj sestali pri vhodu za jutranji tek. Naš razrednik nam je povedal, da bomo tekli osem minut v eno in osem minut v drugo smer. Kopridemo do osamljene turistične stavbe na levi strani ceste, ki je oddaljena približno dva in pol kilometra, moramo obrniti. Nikomur ni uspelo priti do nje. Od vseh sem bil najhitrejši pa še meni je zmanjkalo nekaj sto metrov. Tekli smo tudi mimo spomenika trpeče matere, ki za roke drži dva otroka. Pod njimi piše: „Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, a za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.” To so besede ponosnega slovenskega partizana. Med drugo svetovno vojno je bila Osilnica namreč pod italijansko oblastjo, nekaj bližnjih vasi pa so zavzeli Hrvati. Proti njim so se borile gverilske enote, to so bili partizani.

Za zajtrk se je vsak zagrebel za palačinke in viki kremo. Po zajtrku smo po cesti sledili profesorici, ki nam je opisovala rastline, ki rastejo ob cesti v Osilnici. V glavi mi je do sedaj ostala samo ena rastlina, Salomonov pečat, pa še ta samo zaradi opisa moje sošolke. Smešno je obnovila zgodbo o pametnem kralju, ki je bil pripravljen ubiti dojenčka. Nato smo se porazdelili v skupini, ena je šla na vaje za zaupanje, druga pa kolesarit. Ti skupini se nista zamenjali in zato si zaupa le polovica razreda. Ostali smo šli po kolesa, ki so bila v slabem stanju. Zarjavele fajfe, slabo delujoče zavore in sedeži z luknjami. Večini so bila kolesa prevelika ali premajhna. Vseeno smo si pripeli čelade in šli proti vzhodu. Nad nami pa se je vreme spreminjalo – za nekaj minut oblačno, za nekaj minut pa so sončni žarki prodrli skozi oblake. In ko je začelo deževati, smo obrnili.

V hotelu smo izvedeli, da imamo čez pet minut oblikovanje in da potrebujemo skicirke ter risalni pribor. Ravno dovolj časa, da skočiš pod tuš in pritečeš v jedilnico. Izvemo, da bomo upodobili svoje ime z znaki in predmeti. Začnemo ustvarjati. Pri mizi sem si v ušesa dal slušalke in nisem vstal, dokler delo ni bilo dokončano. Naslednje jutro smo oddali naše izdelke, čez nekaj ur pa ocenjene dobili nazaj.

Vreme je okrnilo naše aktvnosti v Osilnci. Načrti so bili:paintball, adrenalinski park in rafting, a žal vse to ni bilo izvedljivo. Bilo bi zabavno poslati še nekaj adrenalina skozi naše žile. Na žalost ne moremo premikati oblakov. Sploh pa je bilo premalo prostega časa, v katerem se s sošolci še bolje spoznaš. Ko tečeš in kolesariš, nimaš časa za pogovor o skupnih interesih, glasbi, domačem kraju …

Jure Hartman, 1. a

Mentor:Peter Peterka, prof.

Na tej spletni strani uporabljamo lastne analitične piškotke za zbiranje statističnih podatkov z namenom optimizacije uporabniške izkušnje na spletnem mestu. Vse zbrane podatke popolno anonimiziramo. Če obiščete naše spletno mesto in so nastavitve vašega spletnega brskalnika takšne, da dovoljujejo sprejemanje piškotkov, to razumemo kot vašo privolitev, da smemo uporabljati lastne analitične piškotke za zbiranje anonimiziranih podatkov.

V primeru, da želite izvedeti več o piškotkih na naši strani in kako jih lahko izbrišete, kliknite tukaj.

  Sprejmem piškotke na tej spletni strani.
Info